Читать онлайн «Trebuh zobna žaba. Fantazijska komedija»
Автор Зосимов Премудрословски СтаВл
Trebuh zobna žaba
Fantazijska komedija
StaVlе Zosimov Premudroslowski
© StaVlе Zosimov Premudroslowski, 2019
ISBN 978-5-0050-8022-6
PRVA RABUKA
najprej apulaza
plešast vrabec
Daleč daleč na meji nekdanje ZSSR (zdaj Kazahstan) in Kitajske, na jugovzhodu Semipalatinška, blizu mesta Ayaguz, v prevodu kot «Oh bik», je bilo jedrsko preizkuševališče z okuženo radioaktivno atmosfero, pridobljeno iz malomarnosti pijanih delovnih znanstvenikov. Po vsem okolju so se pogosto začele pojavljati različne mutacije, različne mutacije: takrat se bosta na enem ovčjem telesu rodili dve glavi; nato dva repa – pri kuščarju ali kači; nato tri metre in eno roko od potomca Temujina (Genghis Khan), lokalnega prebivalca. In zgodilo se je, da so se rodili normalni, kot je na primer vrabček Stasyan.
Na njegovem telesu ni bilo telesne okvare, vse je bilo tako, kot mora: rep, kljun, oči in še kaj… Vse je bilo kot vrabec, imel pa je težavo s perutnino. Natančneje, perja sploh ni bilo in bil je popolnoma plešast. In zato je bil od svojega rojstva, svoje težko življenje, prisiljen preživeti na zemlji, hujši od piščanca, ki vsaj malo plapola. A nič slabše od kakšnega pasjega ali kuščarja, brezdomca ali miši… Skratka, nikoli ne odleti v nebo, tako kot njihovi pernati sorodniki, ki so ga zlobno posmehovali klicajoč in ponižujoče, so kričali iz gnezda, že pobegnjeni piščanci. Pa tudi Stasyan je celo izpraznil prav njega – plešasti vrabec je žalostno spustil glavo in zaplakal v dušo, ko se je pretakala okoli ptičjih iztrebkov drugih. In tako vsak dan. A si je resnično želel leteti, da je bil v spanju zaspal, celo poskusil se je sleči večkrat, potem resničnost ni sanje in je, skočil na Javo in bil v spanju zaspanec, še enkrat mahnil s plešastimi krili, skočil in pljusknil na tla…in se je celo zgodilo, da je udaril s čela, nato v hrbtenico. Česar le ni poskusil, a nič mu ni nadomestilo perja.
Nekoč se je usoda kljub temu usmilila plešastega obsevanega vrabca in znova pobegnila od potepuške mačke, ki ga je hotela požreti, naletela na gnilo truplo krokarja. Črni črvi so pokojnika dobro pregrizli, perje pa je preprosto ležalo na okostju na tleh v bližini smeti človeka. S tacami je vzel dve perji in mahnil kot krila, on pa se je, obrnil, vzletel s tal.
Sanjal je, da je orel plaval visoko na nebu in je za zajtrkom sledil tej plešasti mački, ki je takrat poskušala ujeti in pohabiti ubogega človeka – invalida, ki je trpel zaradi kakovostnih jedrskih poskusov z delnim sevanjem v ozračje. Toda držanje perja v šapah in stiskanje v prste je bilo neprijetno sneti in se ni uporabljal za vzpenjanje na glavo, še posebej, ker ni bilo pernatega repa in Stasyan ni mogel usmerjati, zato je zavil levo, desno, zgoraj in navzdol, moral je pristati, se obrniti s kljunom in plapolajo nazaj v nebesa. Da, v WC-ju ne greš na glavo. Moral sem opraviti zasilni pristanek, kar je povzročilo poškodbe lobanje in kljuna, saj so jih običajno tudi upočasnili. Seveda se je ne tako dolgo nazaj naučil leteti tako, dokler mu peščenci niso odvzeli perja in je spet začel živeti, preživeti, bežati in se skrivati. Toda v naslednjem zasledovanju si je spet zaželel, vsaj nekaj videza vrabečastega videza, celo na glavo, in ozdravil. Ko pa je Stasyan neuspešno pristal v svežem, človeškem, brezdomnem, še vedno toplem, želeju podobnem kislo smrdečem izdelku prebavil. Z eno besedo, v dreku. Občutek ni bil prijeten, umivati pa se je bilo treba, a vode je primanjkovalo: navsezadnje je stepska cona. Ljudje vzamejo vodo iz vodnjaka. In reka se izsuši do sredine poletja, nadaljnjih šest mesecev ne bo dežja, sonce je v svojem zenitu. Počakati bomo morali, da se drek posuši in izgine sam od sebe – je glasno pomislil Stasyan in, ko je šel na sončno stran, legel na hrbet in začel čakati.
